Parkirno mesto

enemu si razbil arkado
ker ni bil tako ozkogled ko ti
enemu si razsul gobec
ker je preveč lapal
enega si nasuval v jajca
ker itak bolše da nima otrok
(ma glede na to kak zgleda
je sto posto peder )

eno si zlasal
pozabila je kje je njeno mesto
eno si oklofutal
ker se je spozabila
(kurbe ne cenijo pravih moških ja)
eno si nabrcal v rit
da je pobasala kufre pa spizdla
(bogve kje zdaj joče za teboj )

onmu smrkavcu si eno prišvasal
skoraj bi ga povozil
matr je imel srečo
(kake komplikacije bi ble to
si lahko misliš zavarovalnica pa vse)

onega iz pritličja
kretenić al kaj že je
(hahaha)
nekaj na ić pač
si nategno za par tisoč
(ma če mu ni kaj prau naj
spizdi nazaj na jug)

svet krojiš po svoji meri
življenje ti šiba
brez omejitev
150 na uro pa še več

vse je lahko tako preprosto
edino kar ne razumem je
zakaj svojega audija
vedno puščaš na parkirnem mestu
rezerviranem za invalide

ob polni uri

ob vsaki polni uri je nedolžna igra besed
zavila smrt
v kockasto pregrinjalo razuzdanega veselja
nekje med gardalandom in ljubljano je
s hitrostjo bliska švignila mimo okostenela pajčevina

v mračini večera so se mogočne upravne stavbe topile v modrini
postana zaudarjajoča voda je dušila krike pekovskih vajencev

želel sem se pozabiti

igla je zaorala
po vinilnih brazdah
udarni val glasbe
nas je v trenutku ujel nepripravljene
snopi hladne svetlobe
so razvaljali vlečeno testo

ob vsaki polni uri so
okončine sužnjev sinhrono vzvalovale

želel sem vsaj en kos potice

ko da bi zamudil večerno molžo
je smrkavi pamž vreščal na vse pretege
nekje med ljubljano in celjem
je ob polni uri zaškripalo v kolesju
brenčali smo kot mesarske muhe
ujeti v pretesni plavajoči krsti
skrbno smo preučevali vedenjske vzorce
opravilo je zahtevalo
natančnost potrpežljivost in osnove pismenosti

trije udarci ob polni uri
so bili več kot sem pričakoval
mnogo več

NOŽ

na nabrušenem rezilu noža
je zakričal krik žarke mesečine

zibala si se ob napevu orgelske glasbe
veličastna melodija
je bežala in se prepletala
kot izsušena struga
upesnjenega potoka zgoraj nad hišo

z natančno odmerjenim zamahom
si odrezala prvi krajec lune
na zemljo je pršil krvavi dež

in struga potoka
je v grozi oživela

Posmrtnina

Si upaš
izdreti
zarjavelo rezilo primitivizma
ki so ga zadrli v izžito srce tvojega doma ?

Si drzneš
tvegati
da te zalije postana in smrdeča brozga
iz njegovih zatohlih prekatov?

Si dovoliš
gledati in ne videti ?

Nestrpno pričakuješ
piškavo posmrtnino.

Ne bo je niti za zapitek na sedmini.

počivaš

počivaš
na mehkih oblakih
njenih maslenih stegen

rajši bi pil bistre studenčnice
iz tipkanega naročja plemenite
ki so jo poslali kot kurirko
da bi se s teboj pogodila

v odprte dlani bi ti nasuli
rimanih verzov
kot ničvrednih kovancev
da bi jedel iz zapisane roke

in imeli bi te raje
kot vse svoje sinove
kot vse svoje vnuke
kot vse svoje
- mrtve črke

kot raztreseno zapisane blede stihe
ki zlati plešejo v mrliški vežici
na žalnih trakovih

medeninaste zlatnike
bi v tolažbo
položili v zevajoče dupline
pod jezik pa nasuli ostrega peska

vsako potovanje ima svojo ceno
bi talar koj primaknil pušico
noge pa bi postajale vse bolj
vse bolj nemirne

želiš si večno
kot življenje dolgo noč

Dobra srca in prijazna

Požrli so že skoraj vse
Zdaj so se lotili sladice
Tekne jim
Marinirana je z znojem
In se imenuje dostojanstvo

Prefinjeno si brišejo kotičke ust.
Dame v šik toaletah prikupno kolcajo.
Ljudomili gospodje si gladijo polne trebuhe.

obljubijo da bo nasledni teden
še elegantnejši in še bolj bleščavi bal
in še v silni dobroti in skrbi prisežejo
da bodo izkupiček plesa izbrancev
poklonili v dobrodelne namene

Dobrega, in prijaznega srca so.

Blaginja, mir, varnost

čemiš v duplini blaginje
srečna buljiš v sliko televizorja
in orgazmično šteješ megapiksle

predala si se miru
čustva ti uhajajo
kot voda tetraplegiku

v varnosti razmajane ohišnice
si trebiš redke preostale zobe
in smelo razpravljaš
o vsem
o čemer nimaš pojma

imaš kurčevo pravico
do svojega napačnega mnenja
da tuliš v megafon
in razgrajaš po tujih življenjih
pravico imaš
da korakaš objestno
prek kadavrov
ki so jim po tvojih priporočilih
izkavsali oči

najraje se z glasbenimi vilicami lotiš
geneze svojih težav
v želodcu ti pojoče kruli
všeč so ti srednje zapečeni zrezki
med zobmi se ti zatikajo koščki surovega mesa

v domovini miru varnosti in blaginje
imaš kurčevo pravico
odločati o stvareh ki se te ne tičejo
in temu nihče
nihče
ne more in ne sme
oporekati

V M E S N I Č A S

zarisalo nas je
nemirno potovanje zvezd
smo žive iskre
razblinjene svetlobe
topli vetrovi razpihanega niča
izpete zimzelene melodije
smo
zarjavelih strun
nepreklicno
se naš vmesni čas izteka