prekrasno
kako odvratno pesem sem slišal na recitalu
besede so se lomile ena ob drugo
kot krhke lobanje iz finskega stekla
moja ušesa so pela s pesnikom
zanosno kot zapoje žaga ko poljubi les

prijetno
kako ostudno žival sem prečkal na poti domov
hitela je brez barve vonja in okusa
ujeta v mrežo imen
nežno sem tipal njene obrise
moj um jo je členil do osnovnih delcev
bila je moje vrste

koliko jih je
tavalo skozi
mokre objeme

preden
si jo stresel
iz mrtvega rokava reke

tvoj vodeničen obraz
na vseh slikah
zabuhlo recitira
ljubim ljubim

pod žalostnim pogledom
se nalaga smrdljivi mulj

vsako jutro ti poje rajska ptica
smrtoglavka

dnevi kopnijo
ko se zibljeta v kletki
umetelno izrezljani iz kosti prastaršev

zrna ki jih je razmetala med iztrebke po tleh
jočejo kot jesen

pohodiš se
kot izmeček

božaš se
po papirjasti skorji telesa
s topim rezilom dotika
v brazde seješ soli

žge ko se zagledaš
iz oči v oči
ne umakneš pogleda
z arabesk
ki jih riše mrtvo žilje

z venci ovenelih rož
se bratiš
s kurbami in pijanci

cvetje se je osulo
a trnje še bode

v usahli strugi
se lesketajo mlakuže
pij
poteši svojo žejo

bil sem tam
ko so solze užaloščene vdove
padale
v že tako preslano juho na sedmini.

in bil tudi tam
ko so trije otroci.
sirote.
zbegano stali ob jami.

in kot tiha senca.
sem nevidno sedel ob mizi.

svetloba v vežici je trepetala.
kot glas govornika.
ki sem ga komaj slišal.

dišalo je po gnilem cvetju.

šel sem pokropit.
iz vljudnosti sem se prekrižal.
potem sem premikal ustnice.
da bi izgledalo kot da molim.

lupil sem mastno cvrtje s kurjega bedra.
grižljaje sem zalival s kislim vinom.

njena roka je bila vlažna in hladna.
njene oči so bile prazne kot izsušen vodnjak.

na njeni razprti dlani je počival krokar
ki si je domišljal da je kolibri.
v kraljevstvu zelenih senc

je ledenela kri ko se je koža
drgnila ob lubje. dete
je zobalo volčje češnje.
skrito v gnezdu divjih čebel.

pritajena pesem verižne žage
se je zlogoma členila med prsti
mlahavo podane roke.
v slovo je jedkala pasje kosti
ki jih je ples kožokrilcev usmerjal
na pašo.

točili bomo med.
kot tekoče tkivo rdeče barve.

ostrimo strupena žela.

sladko se razlivam
[kot da zagrizeš v mlečno koruzo]
v mehkobo tvojih ust

izgovarjaj me nežno

kako so prepredeni med trave tvoji lasje
kot je z oblaki zlit tvoj pogled

kako se prižemaš k deblu
[čvrsto]kot se oklepaš
telesa medenih sokov

ko odhajaš
me je z vsakim slovesom
manj
tako počasi izginjam

[med stebli koruze]
v sanje prednikov