Moja pička

Ne, ona nima vitkega telesa ….
Hah, huh, hoh, še k s pir pil nisi mogu pozabit se je spomnit

Moja pička je ena taka brezvezna
Ne zna se oblečt
Ne zna se obnašat
Ne zna se lepo nasmehnit

Izbuljene so nje oči
In zobje so v razmajani vrsti (zgornji)
bolj poredko nasmejani
Bolj poredko nametani
Roke ima ko lopate
Glas medvedje brundajoč

Dostikrat jo zvečer boli glava
Pa potem ni prava
Rada kaj skuha
In res nikoli ni užitno

Pa pojemo, o ja, pojemo.

Moja pička lomasti skozi mesto.
Množice zrejo za njo.
She’s not a model
She’s not looking good.

Pa si lahko kaj pomagam, če jo mam rad ?

Saj je imela oči večje od jošk

Vedel si, enkrat se bo zgodilo.
Vedel si, prišel bo ta dan.
Vedel si, ampak, bilo ti je čisto vseeno.
Čistovseenočistovseenovseejeenočistotijedolviselo.
Vsa divja bajno je žarela pokrajina.
Vedel si, ampak ti je pa dol viselo.
Vedel si, pa se ti je jebalo za vse.
Vedel si, pa nisi niti s kurcem mignil.
Vsa divja bajno je žarela pokrajina.
Pa zakaj je to naredila, je hotel vedeti.
Brigalo te je, zakaj to počenja.
Naj dela kar hoče, si rekel.
Naj živi, kot ji paše, si rekel.
Zaradi mene, si rekel, se lahko še nocoj obesi.
Vedel si, tega ne bo storila.
Tudi če bi. Sladko bi ti dol viselo.
Ne bi se preveč sekiral.
Bi si njeno bedno smrt prehudo k srcu gnal ?
Nak.
Ne seri, praviš. Kristus bi skoz nekaj nakladal o njej. Ganijo ga take svetobolne punčare. Ona je bila v tebe. Ampak. Ampak. Ampak, tebi ni bilo. Saj je imela oči večje od jošk.
Pridno ste praznili gajbe pira. Vino je smrdelo iz kanistrov. Kitarska muzika je nežno butala.
Kristus je bil totalka vlit. Mortus ! Ti računalničarji.
Kristl, kaj pa počneš je nekdo vprašal smeje.
Nerazločno je s polnimi usti pohote nekaj zamrmral v odgovor. Bilo ti je povsem jasno kaj se bo zgodilo. Slej ko prej.
Slejkoprejprejkoslejčistovseenojetidolviselo.
Ogabno, je rignil Matevžek, vino.
Res, bilo je kislo. In bilo je trpko. In s težavo je šlo po grlu. Kristus je rekel: domače kaj češ.
Bil je totalka vlit.
Mortus !
Ti računalničarji.
Potem. Si šel domov.
Vsa divja bajno je žarela pokrajina.
Šel si domov. Mogoče si še pred tem malo zadremal. Ne spomniš se več dobro. Kolcalo se ti je. Spahovalo se ti je po čebuli in kuhani klobasi.
Skratka vsa šel si bajno divja žarela domov pokrajina. Drevored je vijugasto zbežal mimo tebe, vsa drevesa so se ti zdela nekam znana in ljubezniva. Doma si ste takoj zavlekel pod oddejo. Prebudil si se šele nekje ob desetih naslednjega dne. Desetih dopoldne. Službo si zamudil. Budilka se je trapasto režala. Deset in nekaj minut. Deset pa deset. In si spet zamudil službo. Tebe bojo enkrat iz službe fuknili, je rekel Matevžek. Matevžek je bil pravo tele, vendar mu ni bilo mogoče oporekati preroškega daru. Res so te iz službe fuknili.
Samovšečno buli predse, nemarno prežvekuje. Saj sem skoz vedel, pravi Matevžek, enkrat se je moralo zgoditi.
Vsa divja je bajno žarela pokrajina.

MARIJA KRALJICA

Lahko bi jo opisal. Temnolasa. Vitka. Prisrčna.
Hladno modre kot studenec so njene oči. Njena bit je mirna. Najslajši sadež te jeseni so njena prsa.
Predstavljal si je, kako bo izgledala, ko bo štela kakih štirideset let. Dvakrat več kot danes.
Bo dvakrat lepša, neštetokrat bolj premetena, dvakrat zapeljivejša, za spoznanje bolj materinska ?
Kadila je neke dolge in ozke cigarete. Počasi, z užitkom. Podalo se ji je. Sedla sta na vrt gostilne. Pod kostanja bogato krošnjo. Pomignil je natakarju. Ni vedel zakaj, ampak zdelo se mu je, da so kelneri prav posebna živalska vrsta. Ena od tistih domislic Boga s katerimi ta preizkuša slehernikovo potrplenje. Naročil ji je, kot je želela. Dvojni viski & kavo s smetano.

Gledal jo je. Toliko lepega ji je imel za povedati. Toliko je imel načrtov kaj bi skupaj počela. Kak dan bi jo oblekel v belo in jo popeljal po sprehajališčih parka. Tja med šelesteče zelenje, kjer so veverice pozabile na strah pred človekom. En dan bi ji, nemarno zleknjeni na polomljenem ležalniku, čital pesmi na balkonu. En dan bi jo popeljal v spalnico svojega skromnega stanovanja, neverjetne bi počel z njo reči.
Mogoče bo mu povedala kaj o svojih. Mogoče bo svoje najskrivnejše delila z njim. Mogoče bo mu razkrila vse nore skrite želje. Želi, da bi mu zaupala.

To telo mora pregnesti. Te ustnice mora okusiti. Ta lica mora gladiti.
Kar se mora ni težko.

Pizda, mu je šel na kurac, ta natakar. Malomaren, umazan in, kar mu je najbolj zameril, neskončno počasen. Kradel jima je čas.
Njene prsi so ga vznemirjale. Trudil se je ne buljiti vanje. En sam pogled nanje in že mu je v senceh skoraj boleče utripala ponorela kri. Prste je imela dolge, tanke. Približno za polovico debeline njegovih. Nohte dolge, negovane, bleščeče. Po takšnih hlepi nestrpno meso. Kar občutil jih je, kako prepletajo strune njegovega presredka, kar občutil je kako po koži njegovega hrbta pišejo magične zakletve. Prijazne so bile te roke. Želel je da bi nežno gladile njegov raskavi obraz.

Nestrpno je pogledala na uro. Tale si pa vzame cajt, je rekla. Obraz so ji krasile mile in zaokrožene poteze. Tak obraz si pridobiš z redno vajo. Oči je mogoče imela malo prevelike, njemu so bile všeč. Bile so prijazne. Bile so, da bi jokal za njih. Bila je čista in vabljivo je dišala. Ne tako, kot njegova bivša žena. Ne tako, kot njegova zmedena mati. Ne tako, kot njegova zanemarjena hči s katero sta bili približno istih let. Ne, ne, ne! Ne tako! Vabljivo je dišala. Opojno.

O, presenečenje! Pomilovanja vredna črnohlačna belosrajčna figura se nariše ob mizi pod kostanja bogato krošnjo. Izvolte, pravi kelner, široko se reži. Ne trudi si prikriti manjko dveh zob spredaj, od daleč smrdi po švicu in levo oko mu strmi nekam mimo, ko da sploh ni pravo. Kavica, reče, in viski, za damo, pir za gospoda. Trdo je prostavil krigl predenj.

Nasmehnila se je. Bog ! kako se je nasmehnila. To spijeta, on plača (nič napitnine). Pa greta.
V svojih mislih jo imenuje Marija. Marija Kraljica. Sam Bog mi jo je poslal, pomisli. Predvčerajšnjem sta se prvič srečala, opoldne, v dvigalu. Kako ste lepa, je pomislil. Na hodniku ji je prižgal cigareto. Kurba sem, je rekla. Kar na rit ga je vrglo, očarala ga je.