ko si stopil v zatemnjeno sobo
je bil sestrin obraz že negiben
bled
bel kot kislo mleko

pa tudi zaudarjalo je tako
pa mogoče še malo po kloru
kot tam v kopališču
kamor ste lansko poletje hodili s stricem ivanom

zadnjič ste bili tam enkrat avgusta
spomniš se odmeva njegovega glasu
kako je zarezal med zobovje lesenih pregrad
tam pri kabinah za preoblačenje

levo od tušev

sabrina je bila tečna & cmerava
da bi jo odobrovoljil vaju je peljal na sladoled
dol k šiptarju pri dravi
pozno je bilo
okončine vročega dne
so se že razlile po mirni gladini

na tleh je ležal papir
popisan s sabrinino nerodno pisavo
mama ga je prebrala
tudi njen obraz je bil bel in negiben
zmečkala ga je
in ga vrgla v straniščno školjko

od nekod se je pojavil stric ivan
z oznojeno dlanjo
te je prijel za roko
šla sta v park
k ribnikom
krmit labode

truduma se učimo
edinega jezika
ki ga razumejo

nihče se je in nikoli
več ne dotakne
ničesar in nikoli
več ne bo čutila

film ni bil primeren za otroke.

veliko smeha za prazen nič.
in miši in sloni in podgane.
živali raznorazne.
steklo brezbarvno.
kristalne in palače.
trhle noge.
himnično in glasno.
ob štirih zjutraj.

nihče in nikoli več.

danes se zadenem dvojno s substanco opojno
zadenem se danes z žganjem dišečim
z branjem novic zadenem se danes
se zadenem z rujnim rdečim
se danes zadenem s travo zeleno in plavo z zretjem v daljavo
se danes zadenem
z glavo ob zid

danes se zadenem z daljinskim upravljalcem
zadetega me gleda tv
požrešno se zadenem do bruhanja
zadenem se z nadurami
danes zadenem ob tvoje zadeto telo
in zadevam se vate sto krat sto
na hitro površno z ločevalno dijeto
z novo hišo s poliranjem avta z bleščečo čistočo
z nerazsodnostjo vere s skrbjo za sebe
z organsko čokolado
se zadenem z biomarmelado
se poženem za tabo
zadeneva se skupaj s klima napravo
se danes zadenem z zabavo
pa zadenem
z glavo ob zid
in danes
in včeraj
in jutri
zadetek

kovinski zvoki sekajo tišino
mletje strojev škripanje kosti
otožna melodija zadnjih utripov
zvenka pesem rezil in njih bleščeči ples

drgetanje pred neznanim
vrelec slap reka obotavljivi tok
potrpežljivo skoraj neslišno kapljanje
bit bojazljivo kot privid zapušča bitje
topel zrak je gost nasičen je strahu

V skladu z novodobno sproščenostjo in osrečevanjem, ki nam ga ob nedeljah nudi edina državna televizija, smo si v otroškem vrtcu izmislili tole trivrstičnico:

zdaj zemlja boleče zaječi in se počasi odpira
pogled na razpraskano spolovilo preteklosti
izvabi nasmešek na trpinčeni obraz
v vetru plahotajo tenke okončine škratov
loviš jih bežijo proti transformatorju
kupleraji nove dobe so prosojno zeleni
šteješ palčke kot sneguljčica si precej zajeban

v steklene krste zapiraš kozave patriote
z grenkim jih semenom blagoslavljaš
novim sosedom nazdravljaš s poljubi na usta
z eno besedo odpraviš vsakega policaja

nekoč si bil strojevodja kmalu za tem
je svet vrglo s tečajev
zadet od prekomernega odmerka sreče
si stopil v sveti zakon
da da

tedaj rdeča zemlja od bolečine zaječi
počasi se odpira razpraskano spolovilo preteklosti

Še malo pa bojo volitve. Lepa oktobrska nedelja bo. Poskušal bom spati čimdlje. Ob 9 bo me mamica zbudila, ker bota šla z očijem volit. In odprl bom levo oko. In rekel bom: Mati ne volit Peterleta. In se obrnil in bom zaspal. Ob 9:30 bo me oči stresel za ramo. Odprl bom desno oko. O ata, bom rekel, da ne boš ki volil Peterleta. In se bom obrnil na trebuh in bom zadremal. Ob 10:00 bo me babica pobožala po laseh. Zazehal bom. O, omica, trudil se bom odpreti oči in odmislit zadah po zemlji, ki veje od nje, greš volit ? Ne, ki volit Peterleta!, bom rekel, saj veš da te mam rad. Obrnil se bom na bok in utonil v sen. Sanjal bom sosedovega mačka, kako se mi priplazi do levega ušesa. Pa zamijavka: Mijav, volil bom Lojzeta, Peterleta bom volil. Ti tele mačje bom rekel, od kdaj te mate mačke volilno pravico. In bom sanjal dalje, kako sem spravil lisasto mrcino v kuferam, pa ga je oči peljal v Avstrijo. Tam na Marburgstrasse živi en Korejc. Zluštalo se mu je juhe.

Aja, ne volit Peterleta !

ugledni gospod za volanom
z rdečo kuliko na svoj ogromni ud zapiše
datum svoje prerane smrti

in budilka
ko bo mu odzvonila prekratko življenje
in budilka
tiktaka neusmiljeno

in prehiteva

avtomobili so bili še mučilne naprave
in zelene planjave gostile so krave
lisaste so zrle v boljšo prihodnost
a za vogalom mesar jih klal je obredno

vse njegovo je ugledni gospod za volanom
prigaral si skozi prebedno življenje
denar ne raste na drevesu
in krava ne pade daleč od njega

takistega za volanom
uglednega stoštirideset na uro
bum
ogromno lisasto telo zastre mu obzorje
tiktak
matr,
bog,
je to, to ?

Žrtev ste.
Žrtev teh smešnih ljubezni.
Kako vas ljubijo !
Kaj so storili iz vas !
Kako so vas zlikali !
Zgladili. Upognili. Zložili.
Nikoli ne boste dovolj odrasli, da bi lahko napisali roman.

Tako bo vaše življenje.
Pripoved brez konca, neizpeta pesem, nedofukana ljubezen.

Tako bo vaše življenje.
Zaviti oklepaj.
Tri pikice.
Čakanje. Čakanje. Čakanje.

Žrtev ste.
Nemočni. Decerebrirani.
Uplahnile so vaše okončine.
Razelektrili so vaše ganglije.
V pisana jadra lovite veter pričakovanj.
Všečni ste jim.
Všeč ste si.

Ko vas jebe !