lom valov

ko valovi nemi butajo
ob valobran
se postaviš na prepih
da te vetri
in kričiš raztogotena
v prepišno gluho morje
plaši te in te pomanjšuje
črno neskončna razsežnost oceana
a vedri te in te raduje
bučen lom valov

zrcalo (vakuum)

razšopirjena krinolina vabi na skrivaj
v razsute bordele zamazanih sten
kjer na zaudarjajočem tronu
kraljuje laž večne mladosti
tam
kot razvajeni otroci v temnem kotu
solzimo svoje nenasitne potrebe

elektronska slika na steni se bahato šopiri
razbito zrcalo odseva od dneva
utripajoče sence bleščečih podob

neskončni zev grozi z globino
boleča vserazsežnost vakuuma
nas nepotešljivo melje in tre

skesan I

moji možgani so ogromni
in se še napihujejo
skesan
zaudarjam po zemlji

Spomini

telo razbito
ob sivi asfalt
vročina puhti

kot zastekljeno
valovi obzorje

čvrst udarec
razdrobi spomine
poletiš
zasanjan med
oblake

v črno
pronica kri

poležeš
med dišeče trave
svojega otroštva
spet
deset let star
brezmejnega
kozmosa vladar
med lisičjimi repi
in ušivimi marjetkami
vznemiriš sršena

konec teka na mestu
prsteno bitje obleži
spomini se drobijo
v prah

Živiš (?)

ne
ne vidiš
ne vidiš jutra
ne vidiš jutra novega
plamene zarje
in
ne
ne slutiš
ne slutiš dneva
ne slutiš dneva jasnega
le sivino
ki megli smrdljivo barje
in tako
tako živiš
životariš ponovljivo
neodločno
v strah ujet
v sebičnost vpet
do kraja naveličan
eksistenco sivo sivo

prvi sneg

raziskujeva
pootročena življenja starcev
hihitava se skupaj z njimi
in se tolčeva po kolenih

kaževa jim tanko ločnico
tam, rečeš,
je praznina sipkega časa.

in jaz hlineč nevednost
se naivno čudim

to imajo radi
preden zapade prvi sneg

! (XXI.2)

truduma se učimo
edinega jezika
ki ga razumejo

ko bomo spregovorili
jih bo zabolelo

Omika

sveti vojščaki
blede zastave
veter pojenjuje

podivjan topot
rituali parjenja
glasba obupa

predanost
zanosen galop
simfonija krikov
razraščanje naslade
in pokoritev

na divjaka
cepiš žlahtno sorto
zarežeš v divje tkivo
kopuliraš

prenašaš okužbo

Zanikanje.
Umikanje.
Zaraščanje.
Odraščanje.
Obvezna smer.
Preraščanje.

Stoletni plevel.
bo prerasel rajski vrt.
Droben cvet
odišavil bo mrtvaški prt.

Spokojno, pokorno.
Bila plezalka, ovijalka.
Dušila pokojno je natančno in pozorno.
Bila baletka, je vrtavka.
Zelena tabletka, nasmejalka.

Za vogalom grad je restavracija.
Razkošni lestenci v pozlati, plesna dvorana.
Plavolasi angel v šlafroku, medikacija.
Kraljica opotekajoča se, poplesuje, vedno iskana.

Kamniti zid je čist odbit.
Stari štor pa ves napit.
Planjave v megli so sanjave
kjer nekoč je strašil gozd.
Keramične bele, so ploščice vzletele.
Naprave jeklene, so te hladno objele.

Stojiš tam
nag in bos.
V senceh tolče ritem.
Boleče.
kako boš plesal,
črni kos ?

nedojemljivi vzorci
nerazumljive pisave
razsuti predmeti
ukleščeni v hlad

geometrične pokrajine
negibne čakajo konec