požirek
korak padeš vznak
megli se
korak padeš v znak
telo opotekajoče
razbije kozarec
telo opotekajoče
si išče pot iz labirinta
smeh sotrpinov reglja
si išče pot iz labirinta
zamegljeni um kalen pogled
do na stežaj odprtih vrat
吐き気
požirek
korak padeš vznak
megli se
korak padeš v znak
telo opotekajoče
razbije kozarec
telo opotekajoče
si išče pot iz labirinta
smeh sotrpinov reglja
si išče pot iz labirinta
zamegljeni um kalen pogled
do na stežaj odprtih vrat
吐き気
rišem te od zadaj
nežen hrbet
prosojna opna povrhnjice
vpeta v lok
med trdoto kamna
in zmuzljivost oblakov
naslikana pokrajina
dehti kot pohojeni cvetovi rož
in roke se vijejo
kot umazane reke po dolinah
hlademu vetru navkljub
te barvito olistam
v deževnem jutru lomim svetlobo
počivaš
na mehkih oblakih
njenih maslenih stegen
rajši bi pil bistre studenčnice
iz tipkanega naročja plemenite
ki so jo poslali kot kurirko
da bi se s teboj pogodila
v odprte dlani bi ti nasuli
rimanih verzov
kot ničvrednih kovancev
da bi jedel iz zapisane roke
in imeli bi te raje
kot vse svoje sinove
kot vse svoje vnuke
kot vse svoje
- mrtve črke
kot raztreseno zapisane blede stihe
ki zlati plešejo v mrliški vežici
na žalnih trakovih
medeninaste zlatnike
bi v tolažbo
položili v zevajoče dupline
pod jezik pa nasuli ostrega peska
vsako potovanje ima svojo ceno
bi talar koj primaknil pušico
noge pa bi postajale vse bolj
vse bolj nemirne
želiš si večno
kot življenje dolgo noč
zarisalo nas je
nemirno potovanje zvezd
smo žive iskre
razblinjene svetlobe
topli vetrovi razpihanega niča
izpete zimzelene melodije
smo
zarjavelih strun
nepreklicno
se naš vmesni čas izteka
rodil sem se v tuji deželi
dnevi so čemerni kot obrazi pogrebcev
ob večerih sedim za mizo
z okorno roko praskam svinčene verze
na papir bel kot lice pokojnika
lepo je
ko me
polspečega
hraniš z dotiki
mehkih dlani
čudovito je
ko zgaran
nebrzdano zajemam
iz tvoje tople
in dišeče sklede
presladko je
ko se
zame
mediš
preden
utrujena
prepleteno zaspiva
misel
krožno bega
kot v kletko zaprta žival
krožno bega
misel
krožno bega
kot v kletko zaprta žival
krožno bega
misel
krožno bega
kot v kletko zaprta žival
krožno bega
misel
v kletko zaprta
šibka ugaša luč dneva
zgoščena se ohlaja
sončeva kri
jekleno reže vetra rezilo
mraz jedka ledene rože
oblaki hudourno črnijo nebo
ranjeno kriči rdeče obzorje
utrujen gaziš
v noč kristalno
skozi črni sneg
domov
tiste mrzle zime
sem presekal krogotok
tistega žalostnega decembra
sem presegel tok besed
na obglodan skelet razmišljanja
sem obesil preperel vojaški plašč
in spomin
je obolel kot sen
in zabubil sem se
v vlecljivi ovoj gnusa
tiste zime so me potisnili v kot
preden sem vzplamenel
sem zadrhtel kot slabo uglašena struna
njihovo prezirljivo usmiljenje
je kot žarko laneno olje razžiralo
jantarno kožo mojega dostojanstva
in
sredi najhujšega mraza
sem zagorel
kot dišeča smola pradavnih iglavcev