življenje se nasmehne

Kup namišljenih kosti. Celuloidni pogled, kalne oči. Kolneš nad svojimi gubami. Podobe izrisujem po usahlem telesu. Tvojemu pesniku je pošla potrpežljivost. Stojimo mirno. V spomin minuta žalosti. Molčimo, tebi gre na smeh. Groteskno se pačiš. Kot zmešana vrtavka zaplešeš v pročelje podrte stavbe.
Dom je v temelju predrugačen.
Storili smo vam samomor.
Vse je isto kot prej.
Ob šestih zjutraj stojim doli pred hišo.
Čakam avtobus.
Vdihavam bencinske hlape.
Sem na poti pomembnega odkritja.
Vse je isto kot prej.
Čas je popolnoma predrugačen.
Zaskrbljena si nad njegovo usodo. Podobno je bilo v srednjem veku. Hrana na mizi, prijazen pogled. Veke se zaprejo neboleče in neslišno. Z drhtečima rokama prižgeš krstno svečo. Plamen medi ognjeno. Besede, pokorne in nezveste priležnice misli, lebdijo neizrečene. Zatohlo je, blagoslov božjega služabnika zagrmi oglušojoče. Boleče odmeva njegova debelost v posvečenosti prostora. Tolšča naplavlja skromni hram. Opotekamo se za njim iz ene kamre v drugo. Ko uzre hrano na mizi, spačeno grimaso zamenja blagohotni nasmešek. Hvaležno zagrize v ocvrt kos mesa.
Življenje se nasmehne.

Astrofizik dobrodošel !

Čist tak dan je bil kot je danes. Kako uro po sončnem vzhodu. Počasi smo bivali v zavetju velikega orehovca, zadaj za hišo. Veter je bil bolj sapica. Dišalo je po medu. Spodaj je pralni stroj otožno bentil, precej neprepričljivo se je kremžil, če si stopil dovolj blizu si videl, da mu iz desnega očesa teče zaudarjajoč gnoj. Okoli njega smo stopali po prstih. Orkester je igral neko slabo kopijo poročne koračnice. Verjetno so zato bile vse reči ženskega spola vidno ganjene. Stopali smo po prstih. Prenekateri je izgledal kot baletni plesalec in le pomanjkanje rastnih faktorjev nam je preprečilo, da bi v trenutku odrveli v pozabo. Hišnik je pod oreh postavil stol in mizo in kartonasto maketo računalnika, obnjo pa postavil napis Astrofizik dobrodošel. Še vedno smo v krogu stopali po prstih. Bilo je potrebno nazdraviti. Na izbiro je bilo marelično žganje, polsuho vino z okusom po žlahtni plesni in fermentiran urin soške postrvi. Slednji je bil zadnji pivski hit tega poletja. Prodajal se je za med. In zrak je dišal po medu. Če si bil aristokrat si svoj dan začel z decilitrom fermentiranga. Ocenjevali so njegovo cvetico, njegovo bistrost in njegovo barvo. Bile so napisane skladovnice knjig o njem. Tri med njimi prodajne uspešnice. Bil je dober za zdravje, za hitrost, za bistrost misli, za potenco, učinkoval je proti raku, proti okužbam z nenavadnimi bakterijami in proti pršicam. Če si ga narahlo vtrl v oblazinjeno pohištvo je pomagal pri nemirnem spancu. Če si si z njim namazal ud si lahko občeval neprestano 4 ure in še ti ni bilo dovolj. Na prestižnih inštitutih doma in v tujini so vsakodnevno odkrivali njegovo vsestransko uporabnost. Stopali smo v krogu po prstih. Sonce je počasi potovalo po svodu in to nam je bilo všeč. Če si bil aristokrat ti je bilo to všeč. Plebs je kukal izpod korenin z napol priprtimi vekami in mrmral neko otožno prigodnico. Hišnik jih je spremljal z razglašeno harmoniko. Refren se je glasil: Astrofizik dobrodošel. Gospa grofica se je odlepila iz kroga. Z flašo fermentiranega v roki je prizibala svoje obilne joške do pralnega stroja. Moralo bi pomagati je rekla. Vtrla mu je deci v desno oko. Zatulil je. Glasno. In čeprav na tej stopnji razvoja pralni stroji še niso znali razločno govoriti smo tisti, ki smo imeli vedenje lahko slišali: Astrofizik dobrodošel! Z zdravim očesom se je zazrl v grofičine obilne joške. O njih je ljudsko izročilo vedelo marsikaj povedati. Stari grof je oreh zalival z njihovim dišečim toplim mlekom. Takrat so bile to še mlade zavidanja vredne prsi, marmorno bele, mehke kot puding, dišale so po kokosu, tudi precej darežljive so bile. Danes so to dojke, ki dišijo po hrastovini, temnejše in mestoma vozličaste, pa vendar še marsikomu iz kroga budijo skomine. Včeraj zvečer, pred spanjem si jih je namazala z mandeljevim oljem. Želi, da bi vabljivo zadišale tudi Astrofiziku. Jutri bo čist tak dan kot je danes. Oreh bo zamenjala češnja. In sonce bodo južni vetrovi preoblikovali v navihano luno. Bo nekoliko hladneje. Mogoče bo prišel Astrofizik.

Neoprostljivo

trenutek zatem
si obnovljen
tvoja čustva so
fotokopirana

S sklonjeno glavo se plaziš mimo marmornih skulptur. Preštel si vse stopnice in nehalo se ti je kolcati. V trenutku se je kot trup raztelešene živali razprostrla pred tabo livada. Prav takšna je bila, kot da bi jo nekdo iztrgal iz tvojega otroškega srca. Orkerster pomladnega cvetja, ki razglašeno kriči. Pohotni zajčki. Albino, rdečeoki. Vonj po sveže pečenem kruhu. Nov avtomobil, žarometi prižgani, notr na voznikovem sedežu pa Anika. Vse liste sem že popisala, ti reče, bedasto se smehlja, kot je v teh krajih navada. In ti zavdihneš, eksotika, eksotika. Umakneš se, stal si na tramvajskih tirih. Ljubljana je ponovno vsa bela in nevrotična. Sem so te poslali študirat. Mulca osemnajstih let. V to brezno. Tega jim nikoli ne oprostiš!

Internistka pleše to poletje

osredotoči se na notranje bolezni
na mehko toplino drobovja
tam skrito globoko od pogledov
čaka, da bo nekaj šlo narobe
pleši zdaj nevestica
iskrijo se ti oči navihano
z zastavo mahaš v zanosu
nepremagljiva si, nepremagljiva

ko se v nedeljo zjutraj pojaviš na tržnici
kupiš solate, kupiš sadja
nežno pogleduješ po branjevkah
le kaj skriva njihovo slepo črevo
o čem sanja njihova trebušna slinavka
imajo vneto želodčno sluznico
jih kdaj stiska pri žolču

oviješ se v svoj beli plašč
glavo dvigneš ponosno
trebuh not prsi ven
namotaš si gumasto cevje steskopa okoli vratu
pleši zdaj
to je tvoje poletje

Plaža

Bledoličen je našel izgubljeno prtljago. In zdaj ne ve. Naj pograbi te kovčke in jih vleče s sabo. In zdaj mu ni jasno ali bo to kaj spremenilo. Deset let stare reči so tu. Nekatere že čudno dišijo. Nekatere zigledajo ko da so na svetu od pamtiveka. Nekatere imajo, presenetljivo, nekam futurističen videz.

Planine so položene v bližino mesta. Poleti mu denejo dobro. Hladna sapa se porojeva tam in razblini morečnost poletne vročine. Pozimi jih belo prekrije sneg. Tedaj so najlepše na pogled. In zdaj ne ve. Naj gleda te planine in se jih spominja večno. Črnolaska, ki jo srečal v galeriji mu še vedno bega misli. Za bežen trenutek jo je zazrl v oči. Niso bile človeške. Imele so moč. Dišala je vabljivo. In tedaj ni vedel. Naj omeseni trenutek ?

Potem je bilo tu morje. Tisto noč je valovalo mirno in vztrajno. Kot najhujši od zobobolov. V galeriji je bila tudi svetlolaska. Zajetna matrona srednjih let. Ena tistih, ki so pozabile na svoje materinsko poslanstvo in se posvetile politični karieri. Živahno je plahultala okrog raztstavljenih platen in poglobljeno zrla okoli sebe. To je bil pogled otroka, ki ničesar ne razume. To je bil pogled zveri, ki hoče vse.

Otvoritev je bila najavljena za peto uro popoldne. Vroča poletna sapa je težko pritiskala na mesto. Prinesli so pladnje z malimi sendvički, umetelno oblikovane steklenice z vinom krajevnega pridelovalca in pecivo, ki so ga pripravile/spekle punce s tečaja Posladkajmo si življenje, ki je potekal v sklopu tretje življenjske univerze. Večina keksov, kolačkov, tortic itd. je imela nadležen okus po umetnem sladilu. To je ona zadeva, ki jo uporabimo namesto sladkorja, kadar sladkorja ne smemo (ali nočemo) uporabiti.

Od morja je včasih vela vlažna, topla, prijetna sapica. Malo gnilobna, a presenetljivo, večine ljudi to ni motilo. Tudi njega ne. Tudi mene ne, pa koga to briga. Plaža popoldne je bila nastlana z svinjarijo. Papirni robci. Plastični kozarci. Prebrane revije. Pozabljena brisača. Posodice od sladoleda. Kupčki rjavkastih zasušenih alg. Kosti obranega piščanca. Spet posodica od sladoleda. Brcne jo. Časopis v nemškem jeziku. Zmečkan. Crknjena riba. Nekaj podobnega otroški igrači. Plastika nedoločljive oblike in namena. 10cmsko svinčeno koleno. Knjiga iz zbirke sto romanov. Povsod prazne škatle od cigaret. Različnih barv. In morje valovi počasi in vztrajno. Čista poezija.

Morje je bilo med prtljago. In plastični nasmeh pokojnega brata. Prazna steklenica šampanjca. Zasmrajena škatlica z uporabljenim kondomom. Knjiga Osnovna kuharija. Posmrtne maske velikanov slovenske književnosti. Razcefrane zastave pod katerimi je včasih ječala dežela. Naravno konzervirani napotki za doseganje neskončne, brezmejne izpopolnjujoče sreče v življenju. Posušeni cvet arnike. Kovček je ležal na plaži.

Hm, male princeske so zgledale ljubko. Kljub temu je bil njih masleni okus nekoliko prazen. Verjetno zaradi sladila. A vendar so se kar stopile v ustih in mlaskajoče si jih je nekaj privoščil. Pristopila je k njemu zajetna matrona srednjih let. Formalnosti blablabla. Na zdravje bla bla bla. Čudovito bla izglbladateblabla. Eh, kje jeblablaže bla to, blabla. Izgubil se bo v njenih kožnih gubah. Med plisiranimi naborki kože bo drsel z jezikom. Tam kjer se kapljice slanega zbirajo znoja. Blabla, piškav nasmeh. Na zdravje. Mora se napit. Potem bo lažje. Baba odplahuta. Vendar ve, vrnila se bo.

Ogledujejo si platna. Vsa ta njegova morja bolečine. Vse te plaže. Kilometre in kilometre in kilometre plaže. Saj se mora počutiti pomembno. Plaža. In kupi smeti. Kako lepi blabla ste danes. In novinarka lokalnega časopisa. Vsa prosojna in tenka in vitka. Kakšna koža, kake prsi, kak nasmeh !
Z njo bi šel na plažo. Na plažo bi z njo. Pa bi jo izluščil. Oho, spet ste tu blabla. Vedno večja gneča je. Bašejo se s sendviči, goltajo drobno pecivo, nalivajo se z vinom. Otrok je spet tu, ki ničesar ne razume. Zver, ki hoče več. Nekoč vas bo razneslo od pogoltnosti misli. A je to na Krfu, sprašuje zajetna matrona srednjih let. Skomigne z rameni. Plaža pač.

Stopi ven pred galerijo in si prižge cigareto. Gleda planine položene v bližino mesta. Hladna sapa veje od tam. Ona črnolaska mu ne da miru. In vendar kako? Notri ga čaka otrok, ki ničesar ne razume. Zver, ki hoče vse. Izsesala bi ga.
Kovčke pusti tu. Gre. Planine so položene v bližino mesta. Vrnil se bo, ko jih belo prekrije sneg.

00 drugič

To je mesto kjer se slehernik sooči s svojo bitjo. Prenekatere odlične stvari tu končajo svojo pot. Skoraj obredno, nekako svečano potegnemo za tanko verižico. Očiščujoča simfonija hrumeče bistre vode nam zradosti srce. Kot ob sodnem dnevu se popolna energija prečiščenja v težkem curku spusti iz višav. In v kotličku gromko zabobni, da se potuhneš, otrpneš, postaneš ponižn in predan. To splakovanje dreka, ta osvežujoči šum hladne vode naj ima zate pridih svetosti. Mogočni klokotajoči hodournik ima v sebi nekaj sakralnega. Zamaknjeno zri v izginjajoči iztrebek. Prah je leporečje mali. Iz dreka si in v drek se povrneš. Napetost tvoje notranjosti te vsak dan spominja na to. Najsibo rahlo boleče, najsibo samo občutek milostne napolnjenosti, najsibo kot blaženost, ki te preplavlja od znotraj, najsibo kot prijetno ščemenjev v globinah tvojega ničvrednega telesa, vse to naj ti bo v vsakdanji opomin. Ni važno ali navsezgodaj zjutraj, ni važno ali po prvi kavi, ni važno ali po obilnem obroku, sploh ni važno kdaj. Ko daš tu nekaj od sebe se spomni na Njega. Pa naj bo brezimen, pa naj bo troedini, pa naj bo neizgovorljivi, pa naj bo od Mohameda, nakloni nežni spomin tej semitski izmišljiji, pa magari leze iz tebe počasi ali s z vso svojo težo bučno plonkne v školjko. Če gre težko od tebe si pomagaj z rožnim vencem. Če zdrkne z lahkoto izreci kakšno prigodno kratko molitev. Iz dreka si, mali, in v drek se povrneš. In taka je tvoja cerkev. Pa naj bo s križem ali polmescem, pa naj bo Davidova ali od Ježuščka.

p o l u r e (ovca)

skope pol ure mu odmeriš za stvarjenje sveta.
on rodi ovco v tem času.
blejajočo.
umazano belo.

nekam ne znajdeta se v mestu.
prečkata cesto pri rdeči.
iztrebke nemarno puščata za sabo.zvečer se stisneta nekam med hiše.
tesnobno v kot.
prestrašena. drhti.

nemočno boža svojo mehanično žival.
svojo ovco.
električni pastir.

Nekaj vas bom milo prosil

Nekaj vas bom milo prosil.
Česar se sami ne bi nikdar domislili, ker ne sežejo tako daleč vaše misli.
Takole bom povedal:
Vstali bote navsezgodaj zjutraj, zarana, ko bo sonce še za nebotičniki. Ko bo sonce še za nebotičniki in bodo hladne ulice čiste in prazne.
Oblekli bote najljubšo obleko vaše soproge.
Belo z volančki, s krvavo rožo na prsih.
Kar bote storili bo v zgodovini opisano kot domoljubno dejanje.
Previdno potiho, da ne bi prebudili žene in/ali otrok, se bote splazili iz stanovanja.
Ven, v porajajoč se deževen dan.
Čutili bote težke kaplje na svojem hrbtu, dež bo, ki vam bo razmočil misli in odplavil spomine.
Nevajenemu ženskih oblačil, se vam bo krilo zapletalo med noge. Stopali bote hitro, z drobnimi koraki.
Stiskalo vas bo pri srcu, grenak bote čutili v ustih okus.
Hitro bote stopali in z drobnimi koraki. Kot bi vam se mudilo.
Srečala se bova na enem teh širokih križišč, kjer semaforji utripajo ptičem v zabavo, kjer se drevesa klanjajo mestu do tal. Tam bom, naslonjen na ulično svetilko, malomarno oblečen, nepočesan, kadil bom in nevljudno pljuval okoli sebe.
Z nikomer me ne bote mogli zamenjati, to bo eden tistih trenutkov, ko čas otrpne. Nič ne pretiravam, če rečem, ne bo takrat človeka razen naju.
Približevali se mi bote nezaupljivo.
Počasi.
Previdno, široko odprtih oči, roke vam bodo grobo drhtele, glas bote imeli zamolkel, govor nerazločen.
Nasmehnil se vam bom, to vas bo malo opogumilo, stopili bote tik do mene.
Iz oči vam ne bo razbrati strahu/strasti, niti želje ne bo, ne kančka veselja nad dejanjem, ki ga bote izvršili.
Samodejno bodo segle vaše ljubezni zapisane roke k mojemu vratu. Oklenile ga bodo. Trdo in nepopustljivo. Zaprli bote oči, narahlo se bodo razprle vaše ustnice. Stisnili bote, da se bosta palca pogrezala v globino, ne bote mi pustili do sape. In bote mižali, ko bo moje telo podrhtevalo na robu življenja.
Šele tedaj bote odprli oči, ko bote čutili, kako vam je vsa teža mlahavega mesa obvisela na rokah.
Šele tedaj bote odprli oči, razklenili roke.
In se bote obrnili, in bote tekli, kolikor hitro bote mogli domov.
Potiho se bote splazili nazaj v stanovanje. V kopalnici se bote spet preoblekli v pižamo, zbrisali si bote šminko z obraza, se vrnili poležat za kako urco ali dve.
Urco ali dve, medtem bo žena vstala, skrbna in dobra soproga, pripravila bo zajtrk, skuhala kavo, spravila otroke v šolo, požrtvovalna in nesebična mati.
Ko bote zaspano pridrsali v kuhinjo vas bo pozdravila z nasmehom, objela, stisnila k sebi, poljubila, dišeča in mehka, sveže okopana. Kako, bo vprašala, nežno in nekako zarotniško, si spal, moj ljubi, in bote rekli, dobro spal, njen ljubi, zadovoljni sami s sabo in s prijetnim spancem.
Pa gorje ji, ki ne ve, da ste to noč umorili očeta vajinih otrok, gorje ji, ko si nadene obleko, belo z volančki, s krvavo rožo na prsih.

kako bi vedel

ko se spravljaš v posteljo
brezskrbno in veselo
kot ob drugih prilikah
ti ni dano slutiti, da je zadnjič.

ko se bašeš z mastno svinjino.
ko zalivaš jedačo s presladkim vinom.
ko nemarno rigneš od zadovoljstva.
ti ni jasno, da je to poslednjič.

jutro bo lepo.
sonce bo vzšlo ob šesti uri in dvanajst minut.
niti oblačka ne bo na nebu.
nekoliko hladno bo za ta čas.
ti pa boš že mrtev.

včasih pa še tega ne

bili ste nič in zdaj ste vse
gospodje v polcilindrih
redno se vam smehljam
bežno še utripam v vaših prsih

nežno vas mazilijo moje ljubice
neštetokrat ko legate k počitku
in včasih se še spominjate
skupnih prednikov, vesolja, zvezd
in potopov in obrazov nepomnljivih
mene

včasih pa še tega ne
še tega ne