žeja

včasih se srečaš
z brutalno silo
se zaletiš vase

pohodiš se
kot izmeček

božaš se
po papirjasti skorji telesa
s topim rezilom dotika
v brazde seješ soli

žge ko se zagledaš
iz oči v oči
ne umakneš pogleda
z arabesk
ki jih riše mrtvo žilje

z venci ovenelih rož
se bratiš
s kurbami in pijanci

cvetje se je osulo
a trnje še bode

v usahli strugi
se lesketajo mlakuže
pij
poteši svojo žejo