Parkirno mesto

enemu si razbil arkado
ker ni bil tako ozkogled ko ti
enemu si razsul gobec
ker je preveč lapal
enega si nasuval v jajca
ker itak bolše da nima otrok
(ma glede na to kak zgleda
je sto posto peder )

eno si zlasal
pozabila je kje je njeno mesto
eno si oklofutal
ker se je spozabila
(kurbe ne cenijo pravih moških ja)
eno si nabrcal v rit
da je pobasala kufre pa spizdla
(bogve kje zdaj joče za teboj )

onmu smrkavcu si eno prišvasal
skoraj bi ga povozil
matr je imel srečo
(kake komplikacije bi ble to
si lahko misliš zavarovalnica pa vse)

onega iz pritličja
kretenić al kaj že je
(hahaha)
nekaj na ić pač
si nategno za par tisoč
(ma če mu ni kaj prau naj
spizdi nazaj na jug)

svet krojiš po svoji meri
življenje ti šiba
brez omejitev
150 na uro pa še več

vse je lahko tako preprosto
edino kar ne razumem je
zakaj svojega audija
vedno puščaš na parkirnem mestu
rezerviranem za invalide

ob polni uri

ob vsaki polni uri je nedolžna igra besed
zavila smrt
v kockasto pregrinjalo razuzdanega veselja
nekje med gardalandom in ljubljano je
s hitrostjo bliska švignila mimo okostenela pajčevina

v mračini večera so se mogočne upravne stavbe topile v modrini
postana zaudarjajoča voda je dušila krike pekovskih vajencev

želel sem se pozabiti

igla je zaorala
po vinilnih brazdah
udarni val glasbe
nas je v trenutku ujel nepripravljene
snopi hladne svetlobe
so razvaljali vlečeno testo

ob vsaki polni uri so
okončine sužnjev sinhrono vzvalovale

želel sem vsaj en kos potice

ko da bi zamudil večerno molžo
je smrkavi pamž vreščal na vse pretege
nekje med ljubljano in celjem
je ob polni uri zaškripalo v kolesju
brenčali smo kot mesarske muhe
ujeti v pretesni plavajoči krsti
skrbno smo preučevali vedenjske vzorce
opravilo je zahtevalo
natančnost potrpežljivost in osnove pismenosti

trije udarci ob polni uri
so bili več kot sem pričakoval
mnogo več