nasad
križišča uvenelih sanj
kjer prekrižane osi
jeklenih puščic
kažejo smer
med drevesi posušenih vej
po tiskanem vezju
drobnozrnatih poti
ki prepredajo
razvalovljen nasad
čaščen z okamenelimi
pogledi
pestovan z
olesenelimi občutki
do bleščave je zloščen
spomin ujet v hladen
še bolj mrtev kamen
pozabljeni
razsuti sadeži
gnijejo na travni ruši
junij 8, 2009 at 12:25 popoldan
Mogoče je mogoče takrat tudi ko oči ne sledijo.
Kdo bi vedel to, Brezno?
Nihče ni prišel nazaj,
nihče ni prišel nič povedat, ne odgovorit…
Veš da ljudje imamo večna vprašanja,
na veliko jih ne bo mogoče celo nikdar po človeško odgovorit.
Muzika je lepa, o tem tudi pišem če je mogoče…
lp,
hope