nasad

križišča uvenelih sanj
kjer prekrižane osi
jeklenih puščic
kažejo smer
med drevesi posušenih vej
po tiskanem vezju
drobnozrnatih poti
ki prepredajo
razvalovljen nasad
čaščen z okamenelimi
pogledi
pestovan z
olesenelimi občutki

do bleščave je zloščen
spomin ujet v hladen
še bolj mrtev kamen

pozabljeni
razsuti sadeži
gnijejo na travni ruši

One Response to “nasad”

  1. Mogoče je mogoče takrat tudi ko oči ne sledijo.
    Kdo bi vedel to, Brezno?
    Nihče ni prišel nazaj,
    nihče ni prišel nič povedat, ne odgovorit…
    Veš da ljudje imamo večna vprašanja,
    na veliko jih ne bo mogoče celo nikdar po človeško odgovorit.
    Muzika je lepa, o tem tudi pišem če je mogoče…
    lp,
    hope

Leave a Reply