na nabrušenem rezilu noža
je zakričal krik žarke mesečine
zibala si se ob napevu orgelske glasbe
veličastna melodija
je bežala in se prepletala
kot izsušena struga
upesnjenega potoka zgoraj nad hišo
z natančno odmerjenim zamahom
si odrezala prvi krajec lune
na zemljo je pršil krvavi dež
in struga potoka
je v grozi oživela
Si upaš
izdreti
zarjavelo rezilo primitivizma
ki so ga zadrli v izžito srce tvojega doma ?
Si drzneš
tvegati
da te zalije postana in smrdeča brozga
iz njegovih zatohlih prekatov?
Si dovoliš
gledati in ne videti ?
Nestrpno pričakuješ
piškavo posmrtnino.
Ne bo je niti za zapitek na sedmini.
počivaš
na mehkih oblakih
njenih maslenih stegen
rajši bi pil bistre studenčnice
iz tipkanega naročja plemenite
ki so jo poslali kot kurirko
da bi se s teboj pogodila
v odprte dlani bi ti nasuli
rimanih verzov
kot ničvrednih kovancev
da bi jedel iz zapisane roke
in imeli bi te raje
kot vse svoje sinove
kot vse svoje vnuke
kot vse svoje
- mrtve črke
kot raztreseno zapisane blede stihe
ki zlati plešejo v mrliški vežici
na žalnih trakovih
medeninaste zlatnike
bi v tolažbo
položili v zevajoče dupline
pod jezik pa nasuli ostrega peska
vsako potovanje ima svojo ceno
bi talar koj primaknil pušico
noge pa bi postajale vse bolj
vse bolj nemirne
želiš si večno
kot življenje dolgo noč
Požrli so že skoraj vse
Zdaj so se lotili sladice
Tekne jim
Marinirana je z znojem
In se imenuje dostojanstvo
Prefinjeno si brišejo kotičke ust.
Dame v šik toaletah prikupno kolcajo.
Ljudomili gospodje si gladijo polne trebuhe.
obljubijo da bo nasledni teden
še elegantnejši in še bolj bleščavi bal
in še v silni dobroti in skrbi prisežejo
da bodo izkupiček plesa izbrancev
poklonili v dobrodelne namene
Dobrega, in prijaznega srca so.
čemiš v duplini blaginje
srečna buljiš v sliko televizorja
in orgazmično šteješ megapiksle
predala si se miru
čustva ti uhajajo
kot voda tetraplegiku
v varnosti razmajane ohišnice
si trebiš redke preostale zobe
in smelo razpravljaš
o vsem
o čemer nimaš pojma
imaš kurčevo pravico
do svojega napačnega mnenja
da tuliš v megafon
in razgrajaš po tujih življenjih
pravico imaš
da korakaš objestno
prek kadavrov
ki so jim po tvojih priporočilih
izkavsali oči
najraje se z glasbenimi vilicami lotiš
geneze svojih težav
v želodcu ti pojoče kruli
všeč so ti srednje zapečeni zrezki
med zobmi se ti zatikajo koščki surovega mesa
v domovini miru varnosti in blaginje
imaš kurčevo pravico
odločati o stvareh ki se te ne tičejo
in temu nihče
nihče
ne more in ne sme
oporekati
zarisalo nas je
nemirno potovanje zvezd
smo žive iskre
razblinjene svetlobe
topli vetrovi razpihanega niča
izpete zimzelene melodije
smo
zarjavelih strun
nepreklicno
se naš vmesni čas izteka
križišča uvenelih sanj
kjer prekrižane osi
jeklenih puščic
kažejo smer
med drevesi posušenih vej
po tiskanem vezju
drobnozrnatih poti
ki prepredajo
razvalovljen nasad
čaščen z okamenelimi
pogledi
pestovan z
olesenelimi občutki
do bleščave je zloščen
spomin ujet v hladen
še bolj mrtev kamen
pozabljeni
razsuti sadeži
gnijejo na travni ruši
nikakor nisi mogel vzljubiti tega obraza podančice
gnusilo se ti je prižeti se k slokemu telesu gliste
na samem robu znanega sveta je čepela
in žonglirala z drobovino
sin moj je rekla
kako bled si danes kot da bi bili aprila meseca
pa vendar veva da je avgust
ko je morje nemirno
in so ribe kostnice in hrustančnice
kot so ljudje dobri in zli
in ponoči je nebo viharno
dvoživke pa so repate in brezrepe
kot so ljudje moški in ženske
iz njenega tvora so kapljale krvave solze
zgroženo si zrl v nasmeh obloustke
bratje pa so ji
povsod kamor jih je gnalo življenje
postavljali oltarje
in malikovali njeno strašljivo podobo
grobi prsti težke roke
neslišno galopirajo
preko drobljive suhe kože
od prsti črni nohti
zadrejo v vlažno
razpoko
stik bolestno zaječi
električni sunek
razpara težnost
usloči
izčrpano telo
luske se luščijo
in drobci se razmikajo
ko prsti vztrajno
kljuvajo sočni gomolj
ujeta plazma
dišeča
polzi
dlan se zapre
nepreklicno
dam ti lizat
grenko sol
v premislek
