Zlatokopi (Bol(ezen))

zagnojilo se je globoko
v mehko sredico razmišljanja
kjer kljuva tvoje izsušene
izmučene nevrone
z vedno istim in istim
in istiministim vprašanjem

kako nihče nihče nihče
nihče
ne spozna
tvoje veličine
zakaj noben ne uvidi
kako tvoje zanosne besede
premikajo meje bednih svetov

ob zaudarjajoči luži na pobruhanih tleh
se zbira le peščica tistih ki vedo
izbranih in poklicanih in posvečenih

z mikrometrskimi siti v rokah
z napolnjenimi ročkami sveže vode
sizifi izpirajo nevidna zrna
čistega zlata