narava ima vselej prav
Stara birtija sedi ob štedilniku
zvezanih rok
komaj vidno premika posivele ustnice:
policijski zapisnik omenja še lužo krvi.
Anika zapisuje na slepo
kot so jo naučili na akademiji.
Vsi smo presenečeni
ko nasmeh dolgonoge plavolase policajke
preglasi kakofoničen vonj dogorele sveče.
Kako minuto pred tem so priče slišale alarm.
Tega je razdišavil neznosen hrup
zabuhlih bombnikov
ki so akrobatsko preleteli sanje.
Birtiji se cedi iz nosa in nadležno suho pokašljuje
mogoče je gripa mogoče navaden prehlad
Anika pravi da bi lahko bila tudi jetika.
Ledene kocke se topijo v plavžih silikatnih rudnikov.
Ocvremo si jetrca in se mastimo. Za zobe se mi zatakne
odpiralni čas. Ste vedeli da bodo jutri trgovine zaprte ?
Petrček nonstop treska z vrati. Ta froc je avtističen.
Na steni v sobi kjer je šank visi zamaščeni prt z ljudskimi motivi.
Če pogledaš pozorno vidiš sliko srnice z mladičem.
Glede na izračune načečkane po steni je monarhija rešena.
Ko se birtiji spahne po česnu ji razvežemo roke.
Speni nam masla in natre razbolele členke z gobami.
Otekla moda višjega policijskega inšpektorja pa pripovedujejo čisto drugo zgodbo.
Uniforma mu lepo pristoji. Narava ima vselej prav.
marec 5, 2009 at 9:56 popoldan
No, tole me je pa nasmejalo do solz. Vem, da je napisano smrtno resno! Fajn, res fajn. Ne vem zakaj, ampak zdi se mi, da je to lahko fajn epilog na komajpreteklo policijsko zgodovino in branja literature. Tudi ti bi si zaslužil napisano in potem umaknjeno obtožnico ob pomoči blondinke
Lepo skupaj dano, ni kaj!
marec 6, 2009 at 1:32 popoldan
Hej, Zalka, me veseli, da vsaj nekdo začuti tud humoristično (včasih bolj obešanjaško) plat moja pisanja. In ne, ni bilo napisano smrtno resno. Resda si pri pisanju večkrat dam duška, ampak prav (in celo smrtno) resen pa nisem.
. Včasih se tut kaj zavozljam, kot trenutno na forumu (gosh!).
marec 6, 2009 at 5:08 popoldan
Ah, tisti vozelj se je prav lepo razrahljal in spremenil v mašno, he, he.
Kar pa se tiče tvojega pisanja, je pa prav to fajn, ker humor zgleda kot obešenjaški pa ni. Rada berem tvoje pesmi, ker so tako prekleto cinične in ironične. Take, žmohtne, kritične in posebne!
Zamera je le, da ne nastajajo na poti v Ljubljano
marec 6, 2009 at 7:12 popoldan
ja, v lj, pa me res ne nese pogosto. včasih pa že. sem pa tam preživel kar en štikl življenja, in moram reč, da je blo fajn. seveda, zaradi lokacije (in lenobe) tudi kaj spustim, če pa bo tvoj gledališki laboratorij kdaj priplul kaj mimo maribora, pa daj vedet. bom zmigal svoje kosti na prizorišče, če se bo dalo.