KOT
tiste mrzle zime
sem presekal krogotok
tistega žalostnega decembra
sem presegel tok besed
na obglodan skelet razmišljanja
sem obesil preperel vojaški plašč
in spomin
je obolel kot sen
in zabubil sem se
v vlecljivi ovoj gnusa
tiste zime so me potisnili v kot
preden sem vzplamenel
sem zadrhtel kot slabo uglašena struna
njihovo prezirljivo usmiljenje
je kot žarko laneno olje razžiralo
jantarno kožo mojega dostojanstva
in
sredi najhujšega mraza
sem zagorel
kot dišeča smola pradavnih iglavcev
marec 1, 2009 at 4:26 popoldan
Smola teče,
počasi, zelo počasi,
kot na enem mestu negibna,
topljen lepil,
kot flajšter pokjenega lubja,
ko drevo ni več malček,
privezano za mrtvo leseno palico.
In trta ima sok, takrat ko šele cveti,
še prej, predno prav začne rasti.
lep pozdrav, brezno*
marec 3, 2009 at 7:46 popoldan
Brezno, razen splošno znanega, kaj ti misliš, kaj to pomeni beseda -usmiljenje???
Zaradi slišnosti?
Zaradi dajanja občutka vednosti, da si nemočen?
Zaradi navade, da se hoče biti tako?
Zaradi…česa???
Lep pozdrav brezno (D za pesem…),
hope
marec 6, 2009 at 1:44 popoldan
Hope, malo se relaksiraj
. Pa prijetn vikend.
marec 10, 2009 at 7:01 popoldan
malo je izven konteksta (sem prau napisala brezno???)
ampak meni se zdi da si čisto zelen in še na križu,
s šalčko za belo kavo v desni roki.
če terpiš ti, potem pa dajmo vsi tut jst, pribijam se …..
kaj bo kaj novega???
ja, te ubogam.
hope
marec 10, 2009 at 7:51 popoldan
hope ! tisto je krigl za pir !