na marburgstrasse živi korejc

Še malo pa bojo volitve. Lepa oktobrska nedelja bo. Poskušal bom spati čimdlje. Ob 9 bo me mamica zbudila, ker bota šla z očijem volit. In odprl bom levo oko. In rekel bom: Mati ne volit Peterleta. In se obrnil in bom zaspal. Ob 9:30 bo me oči stresel za ramo. Odprl bom desno oko. O ata, bom rekel, da ne boš ki volil Peterleta. In se bom obrnil na trebuh in bom zadremal. Ob 10:00 bo me babica pobožala po laseh. Zazehal bom. O, omica, trudil se bom odpreti oči in odmislit zadah po zemlji, ki veje od nje, greš volit ? Ne, ki volit Peterleta!, bom rekel, saj veš da te mam rad. Obrnil se bom na bok in utonil v sen. Sanjal bom sosedovega mačka, kako se mi priplazi do levega ušesa. Pa zamijavka: Mijav, volil bom Lojzeta, Peterleta bom volil. Ti tele mačje bom rekel, od kdaj te mate mačke volilno pravico. In bom sanjal dalje, kako sem spravil lisasto mrcino v kuferam, pa ga je oči peljal v Avstrijo. Tam na Marburgstrasse živi en Korejc. Zluštalo se mu je juhe.

Aja, ne volit Peterleta !