namesto zajtrka (marijino vnebovzetje ali kdo je tu nor ?)

 nič hudega sluteč človek živi misleč, da mu nič ne manjka, meneč, da je čisto zdrav, domnevajoč, da se počuti v redu. potem pa bum. bum bum. odprem cajtng. in zvem, da sem bolan. da boleham. in bolezen se imenuje ateizem. ah, v teh logih se zdravi razum imenuje bolezen. in ni bil zdravnik, ki mi je to povedal. bil je neki jebeni škof. nek nedofukani lokalni poglavar čudaškega plemena. plemena, ki veruje da je njihova alfa samica zanosila brez prijetnega opravila. in je potem povila nekaj kar je bilo oče in sin hkrati. in ne samo to, bilo je tudi sveti duh. in je bilo troje, ampak, ne ! bilo je eno ! plemena, ki verjame v krivdo in greh. in greh je GREH. vesoljnih razsežnosti nečednost, ki se je opereš le tako, da lastnega sina, ki je pa itak tudi oče in je še za nameček sveti duh pribiješ na križ. in je bil satan, ki mu je zadal te muke ? eh ne, bil je njegov oče, ki je bil itak tudi hkrati sin. in za nameček še sveti duh. in pol se je to troedino čudo z bolečino in trpljenjem očistilo. za nas. aja pardon, za člane plemena. in ti zdaj občasno mrmrajo nekaj njemu v spomin. ker je troedini prevzel nase breme njihovega greha. aja. in kaj mam jaz z tem ? jaz sem bolan. in to ugotovi ta škric ob praznovanju velikega praznika. ob dnevu ko se spominjajo, kako se je njihova alfa samica popeljala v nebesa. vsi, ki ga ne praznujemo smo bolni. oh, in kakšno zdravilo nam namenijo tokrat ? grmade ? mučenja na natezalnici ? križanje ? al samo verouk v šolah ? al samo še več verskih oddaj po javni tv ? al samo še več verskih vsebin v javne časopise ? ja, bratje moji v občestvu, razum je še razpasen po teh logih. in ta bolezen, bratje moji po duhu, se imenuje ateizem.

pa, vas jaz zdaj vprašam: kdo je tu nor ?