VLAK

Potujemo z vlakom.
Gospa, pa jaz, pa mladenič. Pride sprevodnik. Smehlja se skozi okno kupeja. Svetlolas fant pri petinpetdesetih. Že na obrazu mu je videti, da ga žena tepe. Odpre drsna vrata. Bog daj ! reče in prdne v kupe.
V znak protesta vsi trije hkrati, kot da bi se dogovorili (pa saj smo se), pojemo vozne karte. Mladenič poje še nož. To se mu bo še maščevalo. Ponoči na plesu.
Vozne karte prosim, reče sprevodnik in je prav prijazen.

Mladenič razlaga o svojem dekletu. Študira v mestu, ki se mu približujemo. Svetlana ji je ime. Je prava pohaba.
Gospa ga z zanimanjem posluša.
Sprevodnik sede na prosti sedež. Nemarno rigne. In je prav prijazen.

V kovčku imam celo premoženje. To je moja skrivnost.

Gospa namerava zvečer obiskati gledališče. Tam se zadnje čase, je rekla, čuda stvari dogaja.
In mladenič ji daje prav, prikimava ji in zadovoljno brunda neko plehko melodijo. O ljubezni in o soncu. Kot da bi bilo zares.

Teater, pravi sprevodnik, to je nekaj za mojo dušo. Duša sprevodnika nam je vsem blizu in jo imamo radi. Sprevodnik nam da vedeti, da ima za v teater posebne čevlje in posebne dokolenke in posebno srajco in posebne spodnje gate. Kruli mu v želodcu.

Jaz, pravi gospa, tako rada potujem z vlakom.
In jaz, pravi mladenič, tako rad potujem z vlakom.
Jaz, reče sprevodnik, pa najraje potujem z vlakom.

Mladeniča bo dekle počakalo na postaji. Videli jo bomo.

Oprostite, pravi sprevodnik, bruhal bom. To tudi stori.

Oh, pravi mladenič, že dva dni je nisem videl, moje Svetlane, najdražje moje. Lepotice moje, moje sončnice prekrasne. Moje božice nadvse oboževane.
Nagne se k sprevodniku, Ti, mu reče, a veš kako gromozanski klitoris ima.

Gospa si z zanimanjem ogleduje rdečkasto sluzavo izbruhanino uradne osebe.
Vi, reče, niste ravno pri najboljšem zdravju ! Si upam trditi, pribije.

Nisem, reče sprevodnik, žena me tepe.

Izkaže se, da mladenič študira medicino. To je neke vrste znanost. Mogoče, pravi sprevodniku, bi vam lahko pomagal.

Bi, lepo prosim, reče sprevodnik. Iskrica upanja se utrne v žalostnih očeh.

Pha, pravi gospa, larifari larifari. Žena, da ga tepe. Žena, da ga tepe !

Kot da to ne bi bilo možno !

Teater.

Nenadoma v kupeju silno zasmrdi.
Vau, pravi gospa, nekaj zaudarja po šisi.

Res je, ji pritrdi mladenič, prav imate. Smrdi kot dihur !

Oprostite, zajavka sprevodnik, ušlo mi je.

Kriza avtoritete, reče gospa. Vi ste tu po uradni dolžnosti. Za vzgled vsem nam, pa greste, pa se meni nič, tebi nič enostavno poserjete. Da vas ni sram !

Saj, pravi sprevodnik, nisem nalašč, sploh nisem nalašč.

No, pokažite, reče mladenič. Zadeva ga začenja zanimati po poklicni plati.
No, pokažite, nagajivo reče gospa. Rahla rdečica oblije mili obraz.

Sprevodnik si odpenja hlače. Koj bom, pravi, takoj.
Mučna scena. V kupeju vlada tesnobna tišina. Gospa se nagajivo pači. Vlak hiti skozi noč.
Zaselke puščamo za seboj in mesta. Nešteto luči nam križa pot.
Niti za trenutek nam ni žal, da smo se odločili tako.

Svetlana sedi doma. Nestrpno pogleduje na uro. Čez kakih petnajst minut se bo odpravila. Počakati svojega dragega na postajo. Pomalem pije čaj. Na pamet se je naučila neko dolgo pesem, šestnajst osemvrstičnih kitic, brez ene same rime. Ni bilo, o ne, ni bilo lahko.

Jaz bi nekaj predlagal, reče mladenič. Namreč, pravi, vse nas silno zanima kaj je narobe s to uniformirano prikaznijo, pa menim, da je najbolje, če počakamo, da umre in bom napravil avtopsijo. Vse potrebno, reče, imam s seboj, tule, pravi in pokaže na svoj velik kovček.

Avto, vpraša sprevodnik, kaj ?

Avtojebenopsijo, reče gospa, dajte umrite že enkrat. Oči se ji nagajivo zasvetijo. A bom lahko pomagala ? sprašuje, roti.

Sprevodnik se zdi nebogljen. Nemarno rigne.

Ne bo več dolgo ! reče poznavalsko mladenič .

Dolgost življenja našega je kratka ! dahne nemočno sprevodnik. Vseeno pa bi rekel, da sem preluknjal nešteto vozovnic v svojem življenju. In pozdravil nebroj ljudi.

In jim prdal pod nos, doda gospa.

Tudi to, resignirano pritrdi sprevodnik. In kar fejst dedec sem bil, da boste vedli.

Včasih že mogoče, se nasmehne gospa. Jaz, pravi, pa iz leta v leto boljše zgledam. In, reče, veste zakaj ? Ker počnem, pravi poznavalsko, vse ob svojem času. To je pomembno, reče, prepričana sama vase, to je silno in nadvse pomembno. Poročila sem se, reče, prvič pri petindvajsetih, in takrat, reče sem se tudi prvič predala moškemu, saj veste, v zadregi se nasmehne, kaj mislim. Pa ni bil, reče, nekoliko zagrenjeno, kaj prida. Mislim, vzdržljiv, hiti pojasnjevati. Tudi kaj bister ni bil, pa zaslužil tudi ni kot bi se spodobilo, morate vedeti, da jaz nisem preveč skromna. Pa še jalov je bil, ni mogel zaploditi potomca. Potem je nekako izginil iz mojega življenja, gospodu, reče, se pokriža, bodi hvala za to. Kar nekega lepega dne ga ni bilo več domov. Goveja juha, ga je čakala, z rezanci, pa telečja pečenka, še dolgo v noč. Sem mislila, saj bo prišel, saj ne bi bilo prvič, da bi se tako zadržal. Pa ga ni bilo. Juho sem drugi dan sama pojedla, z rezanci, pa telečjo pečenko. Pa sem si mislila, vrag se utegne še vrniti. Ampak se ni. In sem se ga losala. Eni smo rojeni pod srečno zvezdo. Prvega otroka, pripoveduje zagnano, kot da bi nas to kaj zanimalo, sem rodila pri enaintridesetem. Pokojni Ožbalt mu je bil oče, poštar po poklicu. Kako lepo uniformo je imel, z našitki, pa čepico je nosil po strani. Vedno, reče v zadregi, sem bila nekoliko mahnjena na uniforme. Ampak, se obrne k onemoglemu sprevodniku, vi ne pridete v poštev, da si ne boste delali utvar. Ste pa malo prebetežni in prestari zame.

Haha, se zareži mladenič, saj bi ga pokončali. Krohota se in z rokama tolče po kolenih. Saj bi koj izdihnil revež, pravi.

Kaj pa vi ? mimogrede vpraša gospa, a bi vi zmogli ?

Ta neposrednost popolnoma zmede mladca, prav neugledno in neizkušeno zardi in nekaj menca ter momlja sam pri sebi.

Gospe se zdi imenitno kako ga je zabila.
Pa sem vas, ha ?

Še malo, pravi sprevodnik s šibkim in pritajenim glasom, pa bo končna postaja.

Še malo, reče gospa, odločno in glasno, pa boste umrli. A je kak župnik na vlaku ?
Jaz, sem bil včasih ministrant, de mladenič, se nekoliko spoznam tudi na te reči.

Vi boste rezali, pravi gospa, se ne bi spodobilo.

Ne, pravim, to se res ne bi spodobilo.

Pesem, ki se jo je naučila Svetlana na pamet govori tudi o smrti. Šestnajst osemvrstičnih kitic, brez ene same rime. Vse prave pesmi govorijo o smrti in o ljubezni. In o domovini. In kaka tudi o pasulju, pa o metuljih in drugih vrstah golazni. Svetlana je nekoč znala pesem o mravljah. Bila je tudi pesem o smrti. O mravljinčji smrti. Velika pesem. Brez ene same rime.

Tedaj se vlak ustavlja. Sprevodnik zapre oči, veke mu nežno zatrepetajo, potem odpre oči in pogleda z belim. To je to, pravi gospa, konec je. Mladenič plane in ga grabi za vrat, arterija karotis, pojasni, ne dela, reče. Ne dela več, gospod sprevodnik, ne dela več.
Jejhata, reče gospa, umrl je, ubogi vrag.

Kje ga bomo, sprašuje mladenič, razrezali, kar tu ?

Se ne bi spodobilo, pravi gospa, kar tu se ne bi spodobilo.

Vlak že stoji. Svetlana trka po oknu.
Dragec, dragi.
Lepotica moja, plane Dragec k oknu, moja sončnica prekrasna, božica nadvse oboževana.
Tam stoji trinoga Svetlana in je neučakana, tu je truplo, ki ga čaka na odločni rez in gospa, ki jo silno zanima kaj in kako.

Pograbim kovček, zrinem se mimo.
Nasvidenje! rečem.

Zrak zunaj je svež in prijeten.
Doma sem.
Ni bilo, o ne, ni bilo lahko