Hvala bogu. Ali komurkoli že.

V Svetem pismu, med vrsticami, vendar pa povsem jasno, na več mestih piše, da so dinozavri izumrli zaradi zaprtja.
Tiste čase lekarnarji niso imeli na voljo tako učinkovitih pripravkov proti zaprtju kakor danes, ko vam jih v vsaki vaški apoteki ponujajo za pest drobiža.
In tako tem čudovitim božjim stvorom ni preostalo drugega, kot da so stegnili vse štiri od sebe in se poslovili od prasveta, medtem ko jih je v velikih prenapihnjenih trebuhih neudobno tiščalo.

***

Počasi meditativno je svoj zajtrk. Kruh in kavo. In premišljuje.
To bi rad vedel, če Bog kdaj spi ? Namreč spati se mu zdi božansko. In vsako jutro ima velike težave ko je treba vstati. Pa ni važno kdaj. Vedno je prezgodaj. Kar se spomni je bilo tako. S starši je imel zaradi tega nemalo nesporazumov. Ker, kdo ve zakaj, zaspancev niso bogvekoliko cenili.
In, ker, kdovezakaj, so bili prepričani, da preveč spanja škodi zdravju.
Od tega dobi človek karijes, je rekla mati.
In povečano prostato, je pribil oče (to zadnje, je bil le še eden v vrsti privilegijev, ki so si jih v tisočletni zgodovini človeštva moški priborili zase).

***

Kar se spomni je isto za zajtrk. Kruh pa kavo. To mu najbolj paše. In je najbolj enostavno. In ne zahteva prevelikega napora navsezgodaj zjutraj. Tradicionalni zajtrk. Kruh pa kava. Odreže si kar velik kos belega, ponavadi že zasušenega kruha, najbolje če je rezina debela več kot dva centimetra. Na štedilnik pristavi vodo, ko zavre vsuje vanjo nekaj žlic Kneippa, pa nekaj žlic Franka. Vedno v razmerju 1:1, to je pomembno, si velja zapomnit. Med vrenjem počasi meša. In ko odstavi dolije hladnega mleka. Nato nadrobi kruha in sede za mizo. In je. Počasi. In razmišlja vmes.
Tudi o dinozavrih. Zadnjič, je v nekem poljudnoznanstvenem časopisu prečital, da so ti ljubki orjaki izumrli, ker jih je mučilo zaprtje. Za boga milega, verjetno so izgubili veselje do razmnoževanja zaradi prebavnih težav.
Njega je zaprtje mučilo le redko. Zato, ker je se prehranjeval na pameten način. Ampak, kakega posebnega veselja do razmnoževanja pa vseeno ni čutil. Enkrat pa bi se skoraj zgodilo. Tedaj sta bila z Manico še par. In je nekega jutra vsa nemirna in drhteča pritulila v spalnico, češ da ji zamuja.
Zamuja ji !
No, pol pa ni blo nič od tega. Je šel zarodek, še ves nebogljen in na stopnji predpotopnega plazilca, po gobe. Nekaj je bilo narobe, je rekel gospod Tilen, Maničin ginekolog. Ampak to bi lahko rekel bilo kdo. To bi lahko rekla gospa Mici, ki je stanovala nad njima in je prodajala rože na trgu. To bi lahko rekel Manicin mlajši brat, ki zna reči mama pa ata. To bi lahko rekel tudi poštar. Ne sliši se bogve kako učeno: Nekaj je bilo narobe.
Ja, očitno je bilo nekaj narobe. Ampak kaj ? To ga je zanimalo, pa Manico tudi ! Kaj !?
Z njim, z njo, z gospodom ginekologom ?
V splošnem je bilo marsikaj narobe z vsemi naštetimi.

***

Poznal je enih par ljudi, ki so jih mučila velika vprašanja. O smislu življenja, pa o bogu, pa tako naprej. Sam ni sodil mednje. Manica tudi ni sodila mednje.
Njegova pokojna mama je sodila mednje. Velika ženska, ki so jo mučila velika vprašanja.
Njegov oče prav gotovo ni sodil mednje.
Velika vprašanja so bila pravzaprav težka vprašanja, lahko si se trudil in razmišljal brez prestanka, pa nanje nisi našel ustrezno velikega odgovora.
Nekateri ljudje pa so bili prepričani, da jim je uspelo.
On ni poznal nobenega te sorte.
Pokojni mami bi enkrat skoraj uspelo. Enkrat se ji je malodane posvetilo.
Ampak potem ni bilo nič iz vsega skupaj.
Nikoli ni mogla z zadovoljstvom reči : To je to !
In ko je šla na oni svet, ni šla z lahkim srcem.

***

Manica je prebrala kakih osem knjig, ki so govorile o spočetju in o tem kako se dela otroke.
Nekje je videla kako zgleda seme pod mikroskopom in bilo ji je všeč.
Če, je imela navado reči, je pri ženski kak organ vreden spoštovanja, so to jajčniki ! Oboževala je svoje jajčnike.
Tudi pri moškem so bili nekateri organi vredni spoštovanja. In ni bilo moškega na svetu, ki ne bi spoštoval kakega svojega organa. Nekateri so jih celo precenjevali.
Nekateri so celo pisali pesmi o njih.
V ne tako davnih časih je na Saškem živel nek možakar gospod Willhelm H. Einseindner. Bil je zajeten gospod. In je imel rad to življenje. In bil je malo umetnika. Pravzaprav je mislil, da je pesnik. In ta spoštovani zajetnež, sicer učitelj tehničnega pouka na predmetni stopnji, je svoje življenje osmislil na dokaj zabaven in kulturen način. Napisal je pesniško zbirko, za kakih dvanajst debelih knjig verzov je skoval, v katerih je opesnil celotno anatomijo, histologijo in fiziologijo tega čudeža narave, človeškega telesa. Dobro, pisal je o srcu in o vlaknih srca, vendar so to počeli že mnogi pred njim, pisal je o rokah in o telesu, tudi to ni bogvekako izvirno. In napisal je pesnitev o vranici. In napisal je bojno pesem o splošni in specifični odpornosti. In napisal je hvalnico rdečim krvničkam. In v rime je prelil zapleteno delovanje možganske skorje. In čudil se je skrivnostnemu delovanju hipofize. In izbrane nežne stihe je posvetil lepoti lizosomov.
Manica si je dala pretipkati njegovo pesem o neutrudnih jajčnikih in se jo je naučila na pamet.
Začela se je tako:
O, jajčniki, o jajčniki !

***

Ko je z Manico živel skupaj so bili zajtrki čisto nekaj drugega. Bolj komplicirani, mogoče tudi bolj okusni. Takrat mu je bilo ime Maks, in Manica mu je rekla Maksi.
Je pa res, da je takrat nekoliko bolj zgodaj vstajal. Nekje med deveto in deseto. In veliko je bral.
Nedeljski zajtrki so bili poglavje zase. Manica mu je ob nedeljah dovolila sesti za mizo v pižami in pustila mu je, da je bral časopis pri zajtrku. Ob delavnikih sicer ni smel:

1. Brati pri jedi.

2. Jesti v pižami.

Tako je bilo za časa Manice. Tako je bilo ko se je imenoval Maks. In ko ga je Manica klicala Maksi.

***

Zdaj je Manica že zgodovina. Kot dinozavri, ki se jim je mogočno spahovalo. Kot sosedova psica, ki je poginila zaradi debelosti. Kot Pustophaga melanotica, vrsta plenilskega polža, ki so jo neki znanstveniki ali kdorkoliže, pred dvema dnevoma uradno razglasili za izumrlo.
Manica je izumrla.
In zdaj mu je ime Blaž in vedno čita pri jedi in vedno je zajtrk v pižami.
Včasih tudi kosilo.

***

Hvala bogu.
Ali komurkoli že.