RED STVARI

Besede pa še kar prihajajo iz njegovih ust. Noč se počasi že preveša v jutro, kot se prevesi posušena limona v lubenico, pa še kar govori in govori in nič ne kaže, da bi utegnil zapreti svojo enormno veliko in pisano gofljo. Za celo zemeljsko oblo prostora bi našli tam in njegov monolog, monoton že od predkambrijskih časov sem, se ponavlja kot nekak nemogoč perpetuum mobile, neustavljivo, kot tiste čudne stvari, ki jih včasih, če imate srečo in je lep dan, utegnete zagledati v veleblagovnici na oddelku s spodnjim perilom.

Slonu se nevrotično kolca. Kdovekoliko skodelic kave je že popil, ušesa ima povešena in poskuša trobiti po kitajsko. Najraje bi stopil do dvigala pa se parkrat zapeljal. Gor pa dol. Gor pa dol. Tam je tudi liftboj, v rdečem suknjiču in brez spodnjic, pederast in velik človek. Pesnik z kdovekoliko izdanimi zbirkami, oseba moškega spola, ali pa tudi ne, neverjetno načitan, izobražen in bolj lačen kot sit. Dober dan, zna reči, in: na svidenje, gospod. V prostem času obdeluje mali vrtiček, zemljo je podedoval od predsednika republike, v predmestju pa živi njegova stara mati, ki je še bolj nabrita in ji je ribolov v veliko veselje.

Mehanična glasba mu dobro dene. Razmišlja o ovcah. Vse njegove ljubezni so bile ovce. Vse so bile ovce njegove ljubezni. Začelo se je pred davnimi časi, začelo se je še preden smo bili na svetu. Takrat je bila Zemlja še okrogla in razen nesrečnih izjem ptiči še niso govorili. Vsaj tako za res ne. Težko si je predstavljati, ampak včasih je bilo tako na svetu. In je prvič poletel z letalom. O bog, o Bog, kako doživetje. O tem je moral napisati pesem. Štiri kitice po štiri verze vsaka, od tega ni ravno obogatel, postal pa je slaven. In ni je bilo ovce, ki se mu drznila reči ne.

Bil je stvarnik enega vesolja. Privlačen poklic, bi kdo rekel, vendar se on s tem ne bi strinjal. Venomer je moral govoriti, ampak to mu je bilo, pravzaprav v veselje. Čutil pa je neke vrste odgovornost. Za red stvari, za dogajanje. Potem je bil tu ta čas, neulovljiv in neukrotljiv. Kar zmuznil se mu je z rok. In povzročal težave. Težje je biti stvarnik, kot se zdi na prvi pogled.

Z ženskami ni imel kaj prida veselja. Ampak ta mu je kar padla v oči. Ta je bila ta prava. Jerica, ji je rekel. Prizibala se je tam mimo ko je nameraval kupiti spodnjice. Ni se prizibala slučajno. Tam je bila, ker je imela svoj namen. Stvari so bile še urejene. Tam je bila v vlogi prodajalke. Bila je tako napravljena, da si takoj videl, da je prodajalka. Vse prodajalke so nosile modre suknjiče. Modre suknjiče s kromirano ploščico na zavihku ovratnika. Z imenom in priimkom. Lahko je prebral: Jerica Tapata. In spodaj: Prodajalka. Želite ?, je vprašala prijazno, lahko kaj pomagam ?
Če lahko kaj pomaga, o bog, če lahko, kakšno vprašanje, jajca so se mu napela in bumtatabumtata je ponorelo srce. Samo gledam !, je rekel s tresočim glasom in si mislil svoje. Kako bi jo, pa take, zanj neobičajne stvari.

Kako bi jo kaj ? Kako bi jo pofukal.

Slonu že počasi pohaja potrpljenje. Dvakrat je že stopil do lifta. Da bi se zapeljal. Gor pa dol, pa gor pa dol. Obakrat ga je liftboj prijazno pozdravil. Če želite, je rekel vstopite, se bova malo popeljala gor pa dol. Če želite, je rekel z mehkim vabljivim tonom, vam med tem časom odrecitiram kako svojo pesem. Ne, hvala, ni treba, je rekel Slon. Ni treba, je rekel Slon in upal, da to liftboja ni užalilo. Nekoč, je rekel liftboj, je bila Zemlja okrogla. In: ne ga srat, je rekel Slon. Eno pesem imam, je rekel liftboj, o tem kako sem se zjutraj prebudil in sem ugotovil, da sem žuželka. To mi je nekam znano, je rekel Slon. Jaz, je rekel Slon, vsako jutro ko se prebudim ugotovim, da sem Slon. In: ne ga srat, je rekel liftboj, a boste vstopli ali ne, jaz zdaj grem. In: na svidenje je rekel Slon. In liftboj je odzdravil. In se je odpeljal. Gor pa dol.

Olivno zelena, je rekel Jerici Tejpatej, to je moja najljubša barva, imate kaj takšnega. Bom koj pogledala, je rekla Jerica. Potem je nekam odbrzela. Evo ti ga na, je pomislil, kot običajno. A glej ga zlomka, precej se je vrnila. Sem našla, sem našla, zmagoslavno je mahala z zavojčkom v rokah, upam, da vam bodo pravšnje, je še rekla. Tam so kabine, pa lahko poskusite. Bumtata bumtarom, mu je srce prešerno zaigralo, je našla.

V eni roki nosim sonce, v drugi roki zlati smeh.

Ljubezenskih pesmi pa ne pišem, je rekel liftboj Slonu, to se mi pa gabi. Čujte, je rekel Slon liftboju, meni tudi !

Stvari so mu počasi, sprva neopazno, kasneje pa vedno bolj in bolj očitno uhajale iz rok. Kar šle so svojo pot, dogajale so se kot se jim je zazdelo in od vse njegove vsemogočnosti so ostale le še drobne kaprice. In zadnje čase je imel te strašne glavobole, v sencih mu je boleče utripalo in svetloba mu je šla na živce. Tudi s pritiskom ni bilo vse v redu in včasih ga je imelo, da bi najraje kar umrl. Na nek način.

Na nek način. Jo je premlatil. To je zahteval red stvari. Z ukrivljeno palico jo je. Po dolgem in počez, da je bila vsa marogasta. Sirota.

Dvigalo, je rekel liftboj, to je ena strašna iznajdba. O tem ne gre dvomiti. Če želite, je deklamiral, vas zastojn popeljem. To pa ni kar tako, je mislil Slon. Sicer je treba plačati, je rekel liftboj, v funtih, v drahmah ali s koruzo. Ampak, vi ste tak fejst dedc, pa vas zastonj zapelem. Gor pa dol, gor pa dol, je rekel liftboj. To pa ni kar tako, si je mislil Slon.

Mislim, je zavpil iz kabine, da bodo ravno pravšnje, bi hoteli priti pogledat. Bom precej, je zažgolela kot plesnivi sir, samo s to stranko še poravnam račune. Hip zatem je pomolila svojo glavo skozi vrata kabine. O, je rekla, o, kako je velik, a se ga lahko dotaknem? S tresočo se roko je pogladila njegov ud. Bilo mu je božansko.

Celo svoje življenje, ga bo že kar nekaj, je razlagal liftboj, sem preživel v dvigalu. Celo svoje življenje, ga bo že kar nekaj, je ponovil zasanjano, neprestano gor pa dol, gor pa dol. Tud spim tu, je rekel in se bedasto zahahljal. Hrano mi prinaša žena kar sem. In tud svojega prvorojenca sem naštimal kar tu. Gor pa dol, gor pa dol. To ti je življenje. Slon je odobravajoče pokimal s svojo veliko glavo.

Nered. Mogoče s to besedo najbolj ustrezno opiše stanje. Neubogljivo telo je podrhtevalo v ritmu električne glasbe. Neposlušne so se mišice ekstatično krčile. Prihajalo mu je. Na ves svet je bil jezen. Na vse vesolje je bil divji. To se ne bo dobro končalo.

Potegnil jo je k sebi v kabino. Vedela je kaj ji je storiti. Poslušno je pokleknila. En dva tri mu je potegnila olivnozelene spodnjice do kolen. Tam je vstajalo njeno božanstvo. Poljubila ga je nežno. Objela ga je iz ustnicami. Vsrkala ga je vase. Bilo mu je prelepo.

Besede kar prihajajo iz njehovih razmaličenih ust. Mehanična glasba mu ne pride do živega. Slonu se nevrotično kolca. Kot ocean valovijo njene dojke. Njena koža je tenka, mestoma raztrgana, mestoma podpluta, vabljivo se nasmiha, kot prestrašeni odvetnik. Za njo ste vsi pederasti svetniki in bolj kot razmišlja o vas lepše spomine ima na osnovno šolo. Tja je hodila enkrat mesečno, z jerbasom pod roko in nasmejana, tako kot danes hodi na trg ob sobotah ali v knjižnico ob polni luni. To je bilo njeno najljubše opravilo, razen tega pa še likanje in masturbiranje.

Jaz moram domov, pravi Slon solznih oči, opoldne je umrl moj oče. Dajte no, reče liftboj, vse moje žene, na prste ene roke jih lahko preštejem, so umrle od akutne diareje, pa nisem zganjal niti pol takega cirkusa. Hočete stopit v kabino ?, vpraša z nasmeškom. Liftboj.

Nekoč bo, po moje, ji pravi, konec sveta. Do sitega se je nasrkala njegovega semena. To se mi zdi logično, ji reče. Vse, prav vse ima svoj konec. In začetek, pribije. Poljubi jo nasilno. Z jezikom vdira vanjo. Ječi. Ona ječi. Od lagodja. Prijetno ji je, se mu zdi. Uživa, se mu zdi. V njegovi biti spet pulzira kri. Čuti. Z vso močjo jo zakoliči, da zajamra nebogljeno od slasti. Zdi se mu, da je nemočna. Predana in vsa njegova. Krčevito je zdaj njeno bivanje zgoščeno v nemirni maternici. Ljubi ga. Neizmerno. V kabini. Nestrpno suva vanjo. Do sladke odrešitve. To bi se splačalo ponoviti, ji reče potem, z dlanjo jo poboža po potnem obrazu. Dogovorita se za konec tedna pri njem doma. Ji bo že dal vetra.

Naposled se Slon zrine v kabino dvigala. Dol hočem, reče avtoritativno, takoj. Pa naj bo po vašem, pravi zasanjano liftboj, ampak, da ne boste rekli, da vas nisem opozoril. Nobena juha, odgovori Slon, se ne poje tak vroča kot se skuha. Bo že držalo, meni liftboj, bo že nekaj na tem.

Spodnjice mu zavije v pisan papir. Gleda ga ljubeče. Konec tedna, pri njem doma.