To ni konec, to začetek je sveta. Sveta.

 

Ali je bilo apokaliptično.

Ali je bilo ekstatično.
Ali je bilo kozmično.
Tedaj je bila umetnost pač taka.
Roko na srce (ali po želji na kak drug organ) nam je umetnost bila vedno deseta briga.
Tu pa tam smo, v glavnem čisto slučajno, zašli v kak muzej.
Kdaj pa kdaj smo povsem nenamerno prebrali kakšno pesem.
Ob nedeljah nas je včasih zaneslo v kino.
Takrat smo pač tako živeli.

Hrana, se mi zdi, je nekaj nujno potrebnega.
Ampak, se mi zdi, nekateri ljudje tozadevno preveč komplicirajo.
To bo takoj razvidno, če citiram meni ljubljeno osebo: “Človek mora pojesti kaj toplega vsaj enkrat na dan !”
Ali je temu res tako ?
To bi znalo biti osrednje vprašanje mislecev v naslednjem tisočletju.
Jaz, če mene vprašate, bom na naslednjih volitvah volil za puranje zrezke.
Sem pa, če je potrebno, zadovoljen tudi z bolj skromnimi obroki.

Oj zvezde zdaj vse glasnejše !
Oj poezije vse brezsramne !
Oj prašičke mile mi in drage!
To ni konec, to začetek je sveta. sveta.